Kaj je avtizem?*

*Ta objava je prevod članka "What is Autism?", ki ga je napisal Nick Walker. Povezava do izvirnika >>

Avtizem je človeška nevrološka oblika, ki temelji na genetski osnovi. Zapleten niz medsebojno povezanih značilnosti, ki avtistično nevrologijo loči od neavtistične, še ni popolnoma razumljen, toda najnovejše ugotovitve kažejo, da osrednja razlika v posebej visokem nivoju sinaptične povezanosti in odzivnosti v avtističnih možganih. Izkušnja avtističnega posameznika je zato pogosto intenzivnejša in bolj kaotična od izkušenj neavtističnih posameznikov: avtističen um zazna več informacij tako na področju čutil in motorike kot tudi na spoznavnem nivoju, učinek posameznih delov informacije pa je navadno močnejši in tudi manj predvidljiv.

Avtizem je razvojni pojav, kar pomeni, da se prične med nosečnostjo in preveva različna področja razvoja skozi celotno življenjsko dobo. Avtizem prinaša značilne netipične načine razmišljanja, premikanja, interakcije ter procesiranja čutnih zaznav in spoznavnosti. Pogosto uporabljena analogija pravi, da imajo avtistični ljudje drugačen nevrološki "operacijski sistem" kot neavtistični posamezniki.

Po trenutnih ocenah je od 1 do 2 % svetovne populacije avtistične. Čeprav se je število posameznikov z diagnozo avtizma v zadnjih desetletjih nenehno povečevalo, je, kot kaže, porast diagnoz posledica večjega zavedanja javnosti in stroke in ne širjenja avtizma.

Kljub skupnim nevrološkim temeljem se avtistični posamezniki med seboj močno razlikujejo. Nekateri avtistični posamezniki izkazujejo izjemne kognitivne sposobnosti. Ker pa je družba prikrojena čutnim, spoznavnim, razvojnim in družabnim potrebam neavtističnih posameznikov, so avtistični posamezniki skoraj vedno do neke mere ovirani – včasih je ta oviranost zelo očitna, včasih komaj zaznavna.

Na področju socialne interakcije so avtistični posamezniki pogosto dosledno ovirani. Čutna zaznava sveta je pri avtističnem otroku intenzivnejša in bolj kaotična kot tista neavtističnega otroka. Neprestano tolmačenje in vključevanje teh izkušenj pri avtističnem otroku zahtevata več pozornosti in energije. Avtističen otrok ima zato na voljo manj pozornosti in energije za prefinjenosti socialnih interakcij. Težavnost sledenju neavtističnim družbenim normam pogosto vodi do zavračanja družbe, kar dodatno poslabša situacijo avtistov in zavira njihov socialni razvoj. Mnogi ljudje se ne zavedajo, da so socialne težave avtističnih posameznikov pravzaprav posledica intenzivne in kaotične narave njihovih čutnih in spoznavnih izkušenj, zato so avtizem pogosto napačno razlagali kot skupek "socialnih in komunikacijskih primanjkljajev".

Avtizem v splošnem še vedno velja za "motnjo", a v zadnjih letih ta zorni kot izpodbijajo zagovorniki modela nevroraznolikosti (neurodiversity), po katerem so avtizem in druge nevrokognitivne oblike le del naravnega spektra človeške bio-raznolikosti, podobno kot različne etnične pripadnosti ali spolne usmerjenosti (ki so bile v preteklosti prav tako razumljene kot patološke). Obravnava avtizma kot motnje je torej mnenje in ne znanstveno dejstvo.